Zemljevid izkopavanj

Ob ureditvi pritličja so odstranili betonska tla in dokumentirali temelje srednjeveškega stolpa. Posebnost temeljev je njihova globina, ki je največja v jugozahodnem vogalu, do 270 cm, najmanjša pa v severovzhodnem, le 45 cm. Globino temeljev je narekovala trdnost in plazovitost terena, saj se proti zahodu in jugu ilovnata plast nad gramozno podlago oži, kar narekuje večjo globino. Temelji so v vzhodni steni prekinjeni, kar bi lahko povezovali z vhodom v nekdanjo romansko kapelico Janeza Krstnika, katere temeljem lahko sledimo v notranjosti stolpa.Ta kapela je bila krstilnica, te pa so bile v zgodnjeromanskem času značilno zunaj cerkva, in to zahodno od vhoda v cerkev. Nad temi temelji sledi izravnalna gradbena faza, debeline 30-80 cm, na kateri pa slonijo 3 m debeli zidovi sedanjega stolpa. Čez sredino notranjega dela stolpa je takoj pod betonsko ploščo potekal še temelj rimskega zidu v smeri sever-jug. Temelji stolpa so sicer temelje tega rimskega zidu presekali, vendar se le-ti nadaljujejo vzhodno in južno zunaj stolpa in kažejo na temelje večjega rimskega objekta, h kateremu sodi tudi prostor z ostanki rimske centralne kurjave – hipokausta, ki je viden na izkopišču zunaj stolpa.

Zunaj stolpa je bilo ugotovljeno, da je bil ta prostor zgodovinsko kontinuirano dejaven od prazgodovine do razvitega srednjega veka, vendar so starejše kulturne plasti od mlajših močno poškodovane. Celotni zunanji prostor je bil na vzhodni strani izkopan do globine 50 cm, na južnem delu do 100 cm in na skrajnem jugozahodnem delu, kjer so kopali ob srednjeveškem pokopališkem obrambnem sistemu tudi do 450 cm. 

V kulturnih jamah in jamah, ki so pripadale lesenim stojkam nekdanjih stavb in so locirane na vzhodni strani, so našli nekaj glinastega prazgodovinskega stenskega ometa z odtisi protja in keramične fragmente, ki pripadajo bronastodobni naselbini.

Rimsko obdobje predstavljajo temelji rimskih zidov, ki potekajo na vzhodni in južni strani mestnega stolpa in znotraj njega. Znotraj teh temeljev se nahaja apnena jama, ki je imela po dnu in ob strani leseno oblogo in kjer so bili najdeni fragmenti rimske keramike, steklenih solznic in dve preluknjani školjki, ki sta služili kot nakit. V skrajnem južnem delu izkopišča sta bili na dnu rimske kulturne plasti najdeni dve vrsti kvadratnih opečnatih plošč, med njimi pa precej žganine, kar nakazuje na že zgoraj omenjeni hipokaust. Tudi na tem delu so bili najdeni fragmenti keramike, od katerih je pomembnejši spodnji del pladnja ali skodele, ki ima na dnu žig BITVRIX.F, kar ga časovno postavlja v 3. stoletje. Našli so še del oljenke, bronasto šivanko, polomljene tegule oziroma strešnike in ustje steklenega balzamarija. Med samimi rimskimi temelji in hipokaustom so bili na različnih globinah kopanja najdeni še štirje bronasti novci – Tiberius (l. 14-37), Vespazijan (l. 69-79), Valens (l. 364-375), Valentinianus I. (l. 364-378). Sodeč po teh najdbah lahko obstoj in razvoj tega rimskega objekta datiramo v 2. in 3. stoletje oziroma v čas razcveta provincialnega mesta.

Slovansko navzočnost izpričuje skeletni grob žene – deklice, usmerjen vzhod-zahod, ki je imela ob glavi ohranjene štiri obsenčne obročke, ki datirajo v 11. stoletje. Temu času verjetno pripadajo še trije močno poškodovani skeletni grobovi, ki so v neposredni bližini, vsi skupaj pa se nahajajo na skrajnem južnem delu izkopišča. Zgodnje srednjeveško pokopališče okrog proštijske cerkve je torej obstajalo že v 11. stoletju, leta 1314 pa je omenjena že pokopališka kapelica, ko je bilo pokopališče predvidoma že obzidano.

Naslednjo skupino najdb predstavljajo gradbene ostaline in grobovi, katerih starost je težko opredeliti, sodijo pa v srednjeveško in novoveško obdobje. Za grobišče vemo le še to, da je obstajalo do leta 1775, ko so ga ukinili. V ojačanem podporniku jugovzhodnega vogala stolpa je bil vzidan polomljen del ženske plastike iz rumenega peščenca in sledovi barvanja. V jugozahodnem delu izkopišča je bil najden močen, več kot meter širok temelj zidu, ki poteka skoraj vzporedno s severno steno današnjega gledališča in predstavlja ostanek srednjeveškega pokopališkega obzidja, ki so ga do leta 1827 odstranili, nato pa teren okrog mestnega stolpa in proštijske cerkve močno izravnali. V zasipu ob tem zidu so našli predvsem srednjeveško opečno ruševino s fragmentirano keramiko, večje kuhinjske posode, steklovino, kovane novčiče od začetka 14. stoletja do poznega 16. stoletja, bronaste iglice, železen sveder za les, železne žeblje, poškodovan železni nož, železni obroček in nekaj odlomkov srednjeveških pečnic. Srednjeveško in novoveško grobišče je v večini uničeno kot posledica nižanja terena v novejšem času, kosti pa so večinoma zbrane na vzhodni strani izkopišča v jami – kostnici, ki leži v bližini nekdanje pokopališke kapelice sv. Mihaela na južni strani proštijske cerkve. V dvajsetih grobovih so bili najdeni deli koščenih igel z bronasto patino, pasne spone, bronaste sponke za spenjanje oblačil, koščke ornamentiranih okrasnih ploščic, bronast gumb, kose tankih bronastih trakov in pločevine, prav tako namenjene za spenjanje oblačil oziroma las, ter srebrni novčič. Grobovi so bili vkopani v rumeno-rjavo ilovnato ali rimsko ruševinsko plast. Prav tako so bili v grobovih najdeni železni žeblji in sledovi lesenih krst. Pri bolje ohranjenih skeletih vidimo, da so imela roke sklenjene na prsih ali trebuhu.

Med najmlajše najdbe sodijo že prej omenjeni preluknjani školjki in svetinjico iz srebrne pločevine z vgraviranim monogramom MARIA, predrtim srcem in sončnimi žarki na ovalnem obodu. Ta svetinjica je datirana v 18. stoletje, so pa bile svetinjice in druge oblike podobic v tem času spomin na božjo pot ter izraz verovanja.

Temelji rimskih zidov takoj pod tlakom okrog stolpa in poškodovani srednjeveški grobovi ter kostnica govorijo o močnem nižanju terena okoli cerkve v 18. in 19. stoletju. Tako so se starejše kulturne plasti močno približale današnji površini in s tem večjih možnosti posegov v njihovo celovitost. Višine posnetega terena ni možno točno določiti, vendar sledi na stolpu govorijo za to, da je bilo posnetega 100-130 cm terene. Ob tem je mogoče, da so zidove srednjeveškega pokopališča z drugim materialom vred odpeljali, trdnejši gradbeni material (kamen in opeko) pa so vgradili ali uporabili za popravila mestnega stolpa in utrditev njegovih vogalov.