Leseni jarem
6 Nadstropje / št. 20
Jarem
Jarem zvonov se je skozi zgodovino precej razvijal. Pri prvih zvonovih lahko vidimo, da gre zgolj za lesen drog na katerega je zvon pritrjen kar z vrvmi. Kasneje so jarme pričeli razvijati v smeri današnjih oblik.
Na eni strani je običajno precej nizek in potem strmo narašča. Na sredini je najvišji in potem spet simetrično pada do iste višine kot je na začetku. Sama širina je pogojena s konstrukcijo, debelino pa določi krona s pomočjo katere je zvon pritrjen na jarem.
Oblika jarma se je spreminjala z zgodovinskimi obdobji. Sprva so bile oblike zelo enostavne (včasih zgolj “hribček”). Kasneje pa se je povzpela do izrazito okrašenih oblik, kot lahko vidimo na Ptuju.
Iz kakšnega lesa so narejeni in zakaj?
Jarmi so pri nas večinoma narejeni iz hrastovega lesa, tu in tam pa najdemo tudi macesnove. Pri jarmih želimo imeti les, ki bo dovolj trden, ob enem skozi letne čase ne bo preveč “dihal” in da ni preveč nagnjen k zvijanju in pokanju. Skozi zgodovino sta se za dovolj zanesljiva izkazala ravno hrast in macesen.
Zobati nosilci in kroglični ležaji – prednosti in slabosti različnih načinov vpetja zvonov
Zvonovi so bili v preteklosti na konstrukcijo vpeti s pomočjo t.i. “zobatih nosilcev”. Tu gre za zobniku podoben kos, ki ima na jarmu izsek zobnika, na konstrukciji v lesu pa njegov negativ. Zvon po zobeh “koleba”. Prav tako kot oblika samih zvonov, jarmov, kembljev so se tudi načini za vpetje na konstrukcijo precej spreminjali.
Sprva je bila v jarem vdelana okrogla os, v konstrukcijo pa izvrtana ali izsekana zareza/luknja v kateri je potem os sedela. Ta sistem je bil nagnjen k obrabi, prav tako pa je bilo, zaradi velikega trenja, še posebej večje zvonove poganjati zelo težko. Obrabo so naši predniki reševali na različne načine. Sprva so v zarezo v lesu položili po osi oblikovano kovinsko ploščico in kasneje že drsnim ležajem podobne odlitke. Ker je bilo zvon še vedno težko poganjati zaradi trenja, so nadaljevali in sprva naredili vpetje na “klin”. Os, ki je imela pravokotno kovano obliko klina je s svojim špičastim delom stala v šalčki, ki je bila oblikovana v njen negativ. Tako se je prvič pokazala oblika podobna “zobatemu nosilcu”.
Kasneje so klin preoblikovali v dva zoba, tri zobe ali več. Več kot je bilo zob, lepše in bolj gladko je zvon kolebal. Višek razvoja so zobate tace dosegle v livarnah zvonov Petra Hilzerja na Dunaju in pa pri nas v Kranjski Industrijski Družbi na Jesenicah, ki je izdelovala jeklene zvonove. Zadnje tovrstne oblike so bile oblikovane praktično identično kot četrtina zobnika. Ena četrtinka na konstrukciji in druga na jarmu.
